Izbrane besede in izbrana glasba Prešernu v spomin

Celje, 7. februar 2013 – Na osrednji slovesnosti ob slovenskem kulturnem prazniku v celjskem Narodnem domu je zbrane včeraj nagovorila direktorica Muzeja novejše zgodovine Celje mag. Tanja Roženbergar. Kulturni program so sooblikovali Celjski godalni orkester z dirigentom Nenadom Firštom, gledališki igralec Renato Jenček s Prešernovo poezijo in Plesni teater Igen s saksofonistom Alešem Logarjem.

Gre za odlomek iz romana Pomladni dan, avtorja Cirila Kosmača, pisatelja, svetovljana, poliglota in ostrega misleca. In – spoštovane dame in gospodje, spoštovani župan Mestne občine Celje g. Bojan Šrot, spoštovane častne meščanke in meščani, visoki gostje, kolegice in kolegi – te besede, polne poetične intimnosti, nagovarjajo h kulturi in sprožajo razmislek o njej. Kultura, kultivirati, v stvarnem pomenu pomeni pripraviti polje, na katerem nekaj raste; morda prijazna beseda, ki nas pomiri, spodbudi in obogati. Polje, na katerem raste moč, da z njo premagamo tesnobo, strah ali temačen dan. Na katerem brsti ustvarjalnost v številnih oblikah in se uteleša v likovnih delih, poeziji, prozi, plesu, glasbi, igri, filmu… Gre za prostor različnih govoric, ki jih zaznamuje skupna poteza - vabilo k dialogu. Je misel o naši poti, postanek na njej in energija zanjo. Osebnostna rast in razvoj. Je vprašanje, kako dati sebi obliko in opredeliti svojo podobo. Je svoboda. Je svoboda izražanja, tudi kot glasen krik, s katerim ozaveščamo sodobnost in zavzemamo kritično stališče do sedanjosti.

Kultura se odziva na čas in tvori z njim neločljivo celoto. Prav zato ima veliko različnih pojavnih oblik. Včasih zadiši in se razcveti kot cvet potonike, drugič zopet pokaže svoje ostre bodice. Njena vloga je v današnjem času trda, neizprosna, nemalokrat boleča, a zato toliko pomembnejša. V svetu, v katerem občutki in sočutje izginjajo, v svetu, ki razgalja, ponižuje in ne upošteva občutljivosti človeške duše, predstavlja kultura vrednoto in pravo smer. Kdor kulture ne sprejema, jemlje svojemu življenju vsebino.

Kultura pomeni del osebnega življenjskega kroga in s tem del javnega prostora, ki ga soustvarja. Toda - kakšna je javna vrednost kulture?

Odprti javni prostori postajajo vse prevečkrat poligoni investicij kapitala in turistične zabave. Priča smo dehumanizaciji prostora in komercializaciji javne sfere, s tem pa poenotenju ponudbe v urbanem okolju in pogosti trivializaciji kulturnih vsebin, ki ne upoštevajo strokovnosti, znanja in globine kulturnih sporočil. Ob krčenju sredstev za kulturo, iskanju dodatnih virov financiranja, spremembah in problemih, ki jih pred nas postavlja kriza sodobnega sveta in naših vrednot, se pred nove preizkušnje postavlja zlasti etika dela na področju kulture. Naša etična podstat se ob stalnih ovirah, zahtevah, omejitvah, nevarnostih in novodobnih priložnostih nenehno preizkuša. Ali imamo še zadostne možnosti, da ustrezno varujemo kulturno dediščino? Kako se opredeliti ob nekaterih, včasih kontroverznih predlogih in dejanjih, povezanih s prodajo predmetov kulturne dediščine in umetnin, da bi pokrpali luknje v blagajnah muzejskih in galerijskih institucij? Tudi iskanje dodatnih virov in sodelovanje z različnimi partnerji, prodaja programov in iskanje novih prizorišč po meri in okusu sodobnega potrošnika – tudi tu naletimo na določene omejitve in etične meje, ki pa jih ne bi smela premakniti niti kriza.

Zdi se, da spomin ni več vrednota, primernejše je pozabljanje, ne pomnjenje. Zato je v času, ko smo podvrženi motenju spominske spontanosti, ko se spomin namenoma uničuje, da smo kot prazne posode vedno znova pripravljeni na novo hrano sumljivega porekla, zapriseženo zakonitostim tržne ekonomije, ko je vse in še več naprodaj, še toliko pomembneje, da kulturni spomin ohranjamo. Da negujemo in spoštujemo prostore spomina, tudi prostore spomina tega oziroma našega mesta.

Osrednja knjižnica Celje, Slovensko ljudsko gledališče Celje, Zgodovinski arhiv Celje, Pokrajinski muzej Celje, Zavoda za varstvo kulturne dediščine - Območna enota Celje, Center sodobnih umetnosti, Muzej novejše zgodovine Celje … so le nekatere izmed celjskih kulturnih institucij, ki predstavljajo dinamične prostore spominjanja in s tem naša sidrišča, prostore srečevanja s preteklim in sedanjim časom, prostore umetniškega navdiha in kolektivnega vedenja. Skupaj z umetnicami in umetniki in njihovimi barvitimi izraznimi svetovi, kreativnimi posamezniki, z ustvarjalci v neformalnih okoljih, ki svoje zamisli in projekte pogosto uresničujejo le na podlagi predanosti, energije in brezmejnega entuziazma, z vsemi sooblikujemo dinamiko in kulturno identiteto mesta ter mu dajemo pečat.

Obujamo ikone tega prostora, negujemo njegove svete in prepoznavne podobe, spomine, legende, mite. Z močnejšo in raznoliko kulturno ponudbo, z različnimi vsebinami in različnimi pojavnostmi navzven nagovarjamo različne publike, smo močnejši v boju proti procesom, ki urbane prostore preobražajo v nadzorovana in uniformirana mestna prizorišča z izvotlenimi starimi mestnimi jedri in uniformiranimi novimi nakupovalnimi centri.